Konec tedna je tukaj in moje težko pričakovano nočno plezanje, kjer mi bodo pomagale naglavne svetilke tako kot vedno, tudi. Se dobro, da je večerno oziroma nočno plezanje, ker sem lahko spala brez slabe vesti do desetih in se potem zelo počasi spravila iz postelje na pozni zajtrk in na vse priprave za na plezanje.
Okoli ene ure popoldan so prišli pome, da se skupaj odpeljemo na plezališče. Ko smo se odpeljali, sem ugotovila, da smo vsi danes poležavali do najbolj pozne ure, kolikor je bilo le mogoče. Ko smo se vozili proti plezališču, sem na zadnjih sedežih spet zadremala in prav slabo vest sem imela. Ampak iskreno sem bila res tako utrujena kot že dolgo ne. Pa še tako sem raztresena cel teden, da sem, ko sem bil v avtu spet preverila vsaj dvakrat, če so naglavne svetilke res v mojem nahrbtniku. Ne vem, zakaj sem bila tako raztresena cel dan. Res, da sem imela teden, kjer pol stvari ni šlo po načrtih, ampak sem vseeno vse uredila pravočasno. Še na kolesu sem bila. Še dobro, da sem bila, kljub temu da so mi svetlobo delale naglavne svetilke, ker če ne bi šla, bi bila danes verjetno še bolj raztresena.
Brez različnih športov zagotovo ne bi mogla danes delati vsega, kar delam. Pa sem imela vmes kar nekaj poškodb, zaradi katerih sem mislila, da bom morala zaključiti z večino športov. Pa se je skoraj štiri leta nazaj začelo vse malce drugače odvijati in sedaj niti ne vem več do, kam lahko grem z raznimi športi. Včasih me sicer skrbi, ko izvajam nočno plezanje in mi naglavne svetilke, osvetljujejo teren, kjer se lahko vseeno marsikaj zgodi. Po drugi strani pa vem, da je to adrenalin, ki ga potrebujem, po vseh tistih letih, ko nisem mogla nič. Dokler imam takšno družbo, s katero se pazimo med sabo, pa tudi vem, da so naglavne svetilke in dovolj blazin pod seboj čisto dovolj za to, da se vse dobro konča vedno.
…
Read More