Naš mojster Janko ne bi bil Janko, če ne bi kritiziral keramičnih ploščic, kamor koli pridemo.
Pa naj bo to obisk pri prijatelju, spanje v hotelu ali apartmaju, ali pa toaletni otok v avtokampu. Je pač tak, ki vedno najde napake in potem na dolgo in široko razlaga kako bi to in naredil. Mi pa ga samo potrepljamo po rami in se nasmejemo. Potem se Janko vedno ujezi, ker se mu posmehujemo in se za nekaj časa odpravi vstran od nas. Navadno sede v avto in se odpelje po nakupih in nas vedno preseneti s kakšno dobroto iz trgovine in pa velikim nasmehom na svojem obrazu. Nakupovanje ga pomirja in mu da čas, da se pomeni sam s seboj. Tako je tudi tukaj, na najeti koči, kjer smučamo, našel veliko napak.
Že pri prihodu je takoj opazil, da je keramika pred vhodom slaba in zelo nevarna. Kadar je mokra močno drsi, to je občutil na svoji koži, ko se je mimo nas prerival do vrat, nenaden gib in že so bile njegove noge v zraku. Spodrsnilo mu je. V tišini in z nasmeški na obrazu stopamo mimo njega. Noben ne črhne nobene besede, saj vemo, da se bo potem vsul plaz besed. Zadnji stopi skozi vrata in še kar sam sebi nekaj govori o tem, kakšna keramika je položena pred vrati, kako neprofesionalna izbira. Takoj, ko je stopil v kuhinjo, s pogledom ošvrkne kuhinjske ploščice. Spogledamo se in hitro primemo vsak za svoje delo, obrnjeni stran od Janka, da ne bi opazil naših solznih oči od smeha, ki ga komaj zadržujemo. Keramika v kuhinji je bila očitno dobro položena, da ni našel nobene pripombe. Je pa našel zato pripombe na kopalnico.
Tam pa je keramika bila sicer kvalitetna, vendar pa ga je zmotila barvna kombinacija. Vedno kaj najde ta naš Janko, poklicna deformacija bi lahko temu rekli.